Katere so bile vaše najljubše? Za katerimi ste vzdihovali in katere so vam pričarale nasmeh vsakič, ko ste jih zagledali? Ste katero pogrešali? Nad katerimi ste vzdihovali in si jih močno želeli? V času svojega otroštva. Torej, igrače. Katere so bile vaše najljubše? So bili to avtomobilčki? Sestavljanke? Tudi otroške knjigice? Ali so bili to zdravniški pripomočki, morebiti vrtnarski, kuhinjski? So vas zanimali dojenčki in otroški vozički? Nekaj je zagotovo bilo, kar ste si zapomnili. Kakšno moč imajo igrače, kajne? Tudi, ko enkrat odrastemo in se spomnimo svoje najljubše igrače, se nam prikrade nasmeh na ustnicah. Nič presenetljivega, glede na to, da so nas te vsakodnevno razveseljevale, kratkočasile, itd. Četudi smo morebiti na avtomobilčku izgubili kolo, postrigli barbiko, polomili, uničili in ostali brez določenih delov. Kljub temu so tam stale in čakale na nas. Kot bi bile žive. In so tako ostale v našem spominu. So del našega otroštva. Sedaj bi z veseljem kje mogoče tudi zavestno ali podzavestno se peljali z vrtiljakom, vozili hitre avtomobilčke ali pa nahranili dojenčka z mini flaško. Tako je, ljudje odraščamo, toda igrače ostajajo v spominu. Najbolje pri vsem tem pa je, da so velikokrat tudi tema našega pogovora, ko se spominjamo, kako smo se sami igrali, kašne so bile naše igrače in kakšne so sedaj. Morebiti si želimo, da smo rojeni v sedanjem času, ko je več tehnologije ali pa nam je vseeno ljubši pretekli čas. Kakorkoli in ne glede na naš odgovor, celotno otroštvo je na nek način igrača. S pomočjo igre se marsičesa naučimo, odraščamo skupaj z njo in spoznavamo svet, v katerega odrastemo. Pripravljeni ali ne, se odpovedati otroštvu, potem pa se občasno tudi želimo vrniti vanj, saj je to obdobje, ko nimamo nobenih skrbi in je edina skrb igranje, ko vse druge skrbi za nas in je pomembna le naša sreča.