Z italijanskim jezikom sem se prvič spoznala v srednji šoli. Kljub temu, da je kar nekaj sošolcev s Primorske in Obale precej dobro govorilo italijansko, je bil ta jezik zame povsem nekaj novega – in učiti sem se ga morala od začetka. Odločena sem bila, da želim hitro napredovati, zato sem se odločila tudi za inštrukcije italijanščine, h katerim sem občasno hodila kar dve leti. V prvem letu učenja jezika so bile povsem nepotrebne, saj mi je nov jezik šel odlično – a hkrati sem ga tako vzljubila, da sem začela precej kmalu razmišljati tudi o tem, da bi ga morda opravljala na maturi in kasneje tudi študirala. Za kaj takega pa skromno učenje ni zadoščalo in starše sem nagovorila, da so mi omogočili inštrukcije Italijanščine. Pri njih sem znanje, ki sem ga pridobila pri pouku, vedno znova nadgrajevala, in kmalu sem znala jezik precej bolje od sošolcev – inštrukcije Italijanščine so mi pomagale, da sem lahko brez težav v italijanskem jeziku brala knjige in revije.Kaj pa matura? Kljub poglabljanju znanja v ta namen v šoli, sem inštrukcije Italijanščine ohranila in se tudi na njih pripravljala na maturo. In tega mi ni bilo nikoli žal, saj sem dobila odlično oceno. Kljub zmoti, da so inštrukcije potrebne le, kadar ti v šoli ne gre, namreč ni tako – potrebne so tudi takrat, ko želiš znanje nadgraditi – tako kot moje inštrukcije Italijanščine.